Ni na voljo

Razodetja

Dušan Jovanović

Zbirka:: Beletrina
Kategorije:: Razprodane knjige

Slovensko leposlovje

Dramatika
Ocena bralcev:

Trda vezava razprodano

Leto izida

2009

Št. strani

152

ISBN

978-961-242-250-9

19,99 €

Razodetja, najnovejši (ne več) dramski tekst za gledališče Dušana Jovanovića, so žanrski hibridi, neukrotljivo tkanje misli, samocitatov iz igre Karamazovi ali Prevzgoja srca, priličenje tega besedila novemu okvirju pomilenijskega sveta, v katerem živimo. Naše branje usmerja užitek, ki se hrani prav iz jovanovićevske zavesti, da lahko umetnost nastaja samo kot arhaično kljubovanje globaliziranemu in poblagovljenemu sedanjiku ideološke nestrpnosti in ekonomskega liberalizma. Prav primerjava s Karamazovimi pokaže, da tokrat ne gre več za dramsko pisavo, ki je namerno precej klasično usmerjena, ampak smo (podobno kot npr. pri Uganki korajže) res onstran drame. Jovanović prisega na odprto dramaturgijo, zaključek je prepuščen bralcu, kljub temu da ironična ali cinična poanta, ki zaključuje tekst, pušča možnost uganiti končni položaj.

Dušan Jovanovič (1939–2020) je bil eden najbolj plodovitih in prepoznavnih slovenskih dramatikov in gledaliških režiserjev, luciden esejist, kolumnist in pisatelj, med drugim tudi predsednik Prešernovega sklada (2005–2008). V Ljubjani je na Filozofski fakulteti najprej diplomiral iz angleščine in francoščine, nato pa je študiral režijo na AGRFT. Konec šestdesetih let je bil eden od ustanoviteljev in direktor Gledališča Pupilije Ferkeverk, v okviru katerega je bila uprizorjena kultna predstava Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki.

Svoje sožalje, zapis ali spomin lahko zapišete v virtualno žalno knjigo tukaj.

Več o avtorju

Jovanović ponovno sesuje mnoge klasične dramske predpostavke, vendar dramski tekst še vedno stoji in se gradi z vsakim novim branjem ali odrsko postavitvijo. Pri tem dramski tekst postavlja stvarnost različnih ideoloških aparatov in emotivnih zaslepljenosti, ki se vedno znova razodevajo z vsem šarmom, kar ga premorejo, se počasi razkrijejo in pokažejo svojo realno vsebino. Vendar nas kar in kar ne izuči, ker smo tako ljudje kot tudi besede ali zgolj znaki vedno znova določeni skozi različne kombinacije, kontekstualizacije, ki ne poznajo meja. Jovanovićeva pisava je pisava o času, ki mojemu branju ponuja drugačne predstave kot bralcu, ki je čas neznosne komunistične lahkosti so-doživljal. Vsekakor pa gre za pretres, ki ne pušča hladnega, vpije po vedno novem sestavljanju drobcev mozaika dramske realnosti, ki se zdi neskončno neskončen in zato tudi dober. (Anja Bunderla, www.sigledal.org)