Ni na voljo

Sukub

Vlado Žabot

Zbirka:: Beletrina
Kategoriji:: Slovensko leposlovje

Roman
Ocena bralcev:

Trda vezava razprodano

Leto izida

2003

Št. strani

168

ISBN

978-961-6446-47-1

5,00 €
E-knjiga

Leto izida

2003

Št. strani

168

ISBN

978-961-284-262-8

4,99 €

Roman enega najvidnejših sodobnih slovenskih romanopiscev, ki je doslej svojo prepoznavno poetiko gradil predvsem z opisovanjem odmaknjenih, zakotnih in zamočvirjenih ambientov, se tokrat loteva povsem sodobne, urbane zgodbe. Dogajanje je umeščeno v velemestno okolje, kjer se zgodi umor, a predvsem v glavi glavnega junaka. Vsekakor je Sukub roman, ki bo pritegnil zahtevnega bralca, pa tudi vse tiste, ki so jim blizu mitološke in psihološke teme.

Vlado Žabot (1958) je slovenski pisatelj, novinar in urednik, ki je bil med letoma 1985 in 1986 zaposlen kot glavni urednik založbe Aleph, leta 1987 je nastopil službo novinarja v kulturni redakciji časopisa Delo, danes pa dela kot publicist in samostojni književnik. Med letoma 2003 in 2007 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Za delo Pastorala je prejel nagrado Prešernovega sklada, za roman Volčje noči pa nagrado kresnik. Bil je pobudnik uveljavitve slovenskega knjižničnega nadomestila in ustanovitve Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

Več o avtorju

Gre za ultra mračen roman, ki junaku, zdolgočasenemu upokojencu Valentu Kosmini - iz poglavja v poglavje - privija (in plombira) še zadnji vijak v krsto. Sama zgodba se sicer dogaja v mestu (beri: moreča občutja tako imenovane "betonske" atmosfere), a s/kuhlja in odigra se predvsem v junakovi glavi. Vzrok: preganjavica. No, prvi takti zgodbe so glede omenjenega čisto nedolžni, prej kot na Valentovo duševno bolezen spominjajo na standardni uvod v kriminalko: v prestižnem delu mesta, v eni od vil blizu gostišča Mali raj - tjakaj Kosmina vsak večer (iz svojega proletarskega blokovskega naselja) zahaja na steklenico burgundca - najdejo truplo uglednega in premožnega lastnika. In Valent se ni mogel slepiti, da so ga kot vsakokrat na teh sprehodih tudi sinoči opazili tisti, ki jim je vsakokrat padel v oči ...Zdaj pa se preganjalne blodnje začno, sprva ga samo vsi, od taksista pa do lastnice gostišča, le sumničavo opazujejo; potem ga od sosednje mize nadzoruje debelušen policijski inšpektor; komaj pa Valent pogleda za trenutek proč, slednjega ni več, tam pa sedi črnolasa deklica, ki tudi kar naenkrat izgine - ter ga, ko se vrne domov, slečena pričaka v njegovi dnevni sobi itd., itd. Še končnica zgodbe: Od reke v kanjonu je vel mir. In nobenega smisla ne bi imelo bežati od tega miru ...(In še o tehnični končnici knjige, ko se strani vrstijo kot beganje po Celovški cesti: 144, 147, 148, 145, 146, 151, 152, 149, 150, 153, 154. Je tiskarni uspelo tako zapacati celotno naklado tega odličnega romana?) Sestop, spust in padec v mrakobo človekovega duha. (Danijel Vončina, www.mladina.si)