Proust je namreč spektakularno prekinil z realističnimi konvencijami 19. stoletja, ki jih je poganjala zgodba, in ustvaril nekaj čisto novega, pravzaprav tako novega, da še danes razburja in navdušuje. Pripoved, ki nas s pomočjo pripovedovalčevih otroških spominov in kasnejših izkušenj popelje po francoski visoki družbi poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, reflektira izgubljeni čas in pomanjkanje smisla, temelji pa na mnogoterosti perspektiv in oblikovanju izkušenj. Iskanje izgubljenega časa je v vsej svoji veličini kar zastrašujoče in neverjetno impozantno delo – veliko pove podatek, da je Proust nosilec Guinnessovega rekorda za najdaljši roman.
Ob stoti obletnici smrti velikana svetovne književnosti, naslednika francoskih realistov in znanilca moderne proze 20. stoletja pa skupaj z romanesknim ciklom izhaja tudi delo Petinsedemdeset listov v prevodu in s spremno besedo Katarine Marinčič. Gre za pravi skriti literarni zaklad, saj je besedilo, ki obsega okrog 100 strani, dolgo časa veljalo za izgubljeno. Besedila so bila izvorno napisana okrog leta 1908, približno takrat, ko je Proust začel snovati Iskanje izgubljenega časa, ki je v sedmih romanih izšlo med letoma 1913 in 1927.
Petinsedemdeset listov je hranil znameniti založnik Bernard de Fallois, ki je med drugim poskrbel za posthumno objavo številnih Proustovih del, vključno z nedokončanim romanom Jean Santeuil. Petinsedemdeset listov, ki jih je Fallois prvič omenil leta 1954 v predgovoru k Proustovi zbirki esejev in jih označil za dragocen vodnik k razumevanju Iskanja izgubljenega časa, pa se dolgo časa ni pojavilo, in šele predlani, tri leta po založnikovi smrti, so bili odkriti v njegovih arhivih in nato objavljeni.
Prevajalka Katarina Marinčič je ob tem povedala: »Knjiga z naslovom Petinsedemdeset listov je zbirka fragmentov, nabor zapiskov in skic, nastalih v obdobju, ko je Proust začenjal snovati svoje véliko delo. Bralec cikla V iskanju izgubljenega časa bo v njih zagotovo prepoznal nekatere ključne proustovske motive, ponekod tudi že slog zrelega Prousta. Poglavitna vrednost teh besedil, ki se zdijo kot vrečka nebrušenih diamantov, pa je vendarle dokumentarna. Zanimiva so ravno zaradi svoje nedodelanosti, ker nam vsaj rahlo odstirajo Proustov ustvarjalni proces.« Ti prvi osnutki epohalnega dela so veliko odkritje, ki ga literarni sladokusci in oboževalci francoskega literarnega virtuoza nikakor ne smejo spregledati.
