Alojz Ihan je bil ugleden zdravnik, specialist klinične mikrobiologije, predstojnik Katedre za mikrobiologijo in imunologijo, redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani ter vodja Oddelka za imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo Medicinske fakultete. Leto po diplomi na ljubljanski Medicinski fakulteti je pričel delovati na Inštitutu za mikrobiologijo. Naziv doktor medicinskih znanosti je pridobil leta 1993, pred tem je dve leti deloval na Nacionalnem inštitutu za raziskavo raka v Genovi, po doktoratu pa raziskovalno gostoval v ZDA. Poleg strokovnega, pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela se je ukvarjal tudi s književnostjo. Bil je urednik literarnih revij Problemi, Literatura in Sodobnost ter knjižne zbirke Aleph. Izdal je šest knjig poezije, tri romane, tri knjige esejev in dve poljudnoznanstveni knjigi. Za svoje literarno delo je prejel številne nagrade, med njimi Jenkovo, Rožančevo in nagrado Prešernovega sklada.
Umrl je Alojz Ihan
Po dolgotrajni bolezni je v 65. letu starosti umrl dr. Alojz Ihan, zdravnik, imunolog, profesor, pisatelj in pesnik. Družini in vsem bližnjim dr. Alojza Ihana izrekamo iskreno sožalje.
»Alojz je bil – poleg vsega drugega – plemenit človek in plodovit pisatelj, pesnik ter esejist, s katerim smo na založbi sodelovali že od leta 1998, ko je pri Beletrini izšel njegov roman Romanje za dva … in psa. V naslednjih letih mnogim med nami kmalu ni bil več le dragoceni avtor, pač pa je postal tudi prijatelj. Ali vsaj nenadomestljiv sogovornik. Njegovi uvidi, ki so se dotikali univerzalnih človeških izkušenj in dilem, so nam vedno znova odprli kakšno novo obzorje ali nas navdihnili, da smo svet okoli sebe motrili z večjo radovednostjo in pozornostjo. Te so bile – zaradi aktualnih tem in Alojzovega talenta za razgibano in akcije polno pripoved – zmeraj deležni tudi njegovi romani. Počaščeni smo, da smo jih lahko soustvarjali in konec lanskega leta izdali Tihotapca – neformalno nadaljevanje Karantene, ki se ukvarja tudi s človeško minljivostjo in krhkostjo življenja. Ljubiš, kadar gledaš. Ljubiš, ko si pripravljen podreti vse zidove, da lahko ohraniš pogled, je Alojz zapisal v njem in nam – na veliko žalost vseh, ki smo z njim sodelovali – ne preostane drugega, kot da se mu le še zahvalimo. Da je ohranjal pogled, podiral zidove in s svojo osebnostjo in razmišljanjem (o)bogatil tako nas kot naše knjižne police. Dragi Alojz, hvala ti za vse!« so ob novici o avtorjevi smrti zapisali na uredništvu.
