Zvočne kazalke so nova Beletrinina rubrika, kjer avtorji svoja knjižna dela pospremijo z izborom glasbe. Tako glasba kot knjige nas znova in znova popeljejo v druge svetove, zato smo se odločili, da naše avtorje povprašamo katero glasbo povezujejo s svojimi deli. Na podlagi tega so nastale nekakšne glasbene kulise, ki lahko služijo kot drugačen uvid v ustvarjalno pot pisatelja ali pa kot zvočno ozadje za bolj doživeto branje – torej Zvočne kazalke.
Zvočni kazalki Doris Kukovičič, ki se navezuje na njeno knjigo Pisma Maticu lahko prisluhnete na našem profilu platforme Spotify. Kako je prišlo do izbora glasbe in kako se ta povezuje s samo knjigo pa v intervjuju z avtorico.
Svoj seznam glasbe ste si zamislili v dveh delih. V prvem se nahajata Malte Marten in Jaymes Young, v drugem ostalih pet pesmi. Lahko pojasnite čemu ta razdelitev?
Doris Kukovičič: Skladba Infinity, če izvzamem, da gre za ljubezensko pesem, v večini skoraj do obisti ponazarja moj občutek neskončne ljubezni, ki jo kot mati čutim do svojega otroka. Njen refren: I love you for infitiny – neskončno te imam rada – preslikava tudi moj podpis vseh pisem, ki sem mu jih napisala, čeprav te pesmi prej nisem poznala in sem jo šele kasneje slučajno slišala na radiu. V trenutku sem se čutila z njo povezana. Še posebej v delu, kjer govori o tem, da se lahko srečamo na dnu oceana, kjer se čas zamrzne in odpre vesolje in da ljubezen ni naključna, temveč je ravno ljubezen tista, ki zbere nas – mi smo njeni izbranci. Verjamem namreč, da otroci izberejo svoje starše. Njen ritem pa me dviga, spodbuja k slavljenju, življenju … Poslušam jo, ko pišem … z njo se čistim, razlivam … Tudi plešem. Zelo rada plešem.
Enako je z glasbo Malte Martena. Njegovi ritmi in zvoki, ki jih ustvarja z glasbilom »handpan« so zame zdravilni. Ob njegovi glasbi lahko pišem, ustvarjam, se sproščam … Ustvarja na frekvenci 1111 Hz, ki velja za izjemno zdravilno energijo.
Precej razgiban glasben okus. Medtem ko je pesem Malte Martena precej meditativna, je pesem Infinity Jaymesa Younga izjemno znana in del popularne kulture. Kako se vam zdi, da se ta dva precej raznolika svetova združujeta v vašem literarnem delu?
Doris Kukovičič: Mislim, da smo večplastna, več dimenzionalna bitja, zato se odzivamo skozi svoja občutenja, primerno času, trenutkom … Zato je glasba tako mogočna – v njej se lahko najdemo, tudi, če smo izgubljeni.
Verjamete, da lahko glasba terapevtsko vpliva na posameznika? Kako je vplivala na vas in kako se umešča v vašo zgodbo?
Doris Kukovičič: Zagotovo in nedvomno je glasba terapevtska. Včasih mi pomaga, da izrazim to, kar čutim. Pomaga mi, da se odprem, spodbuja me, da si prisluhnem, omogoča mi, da izrazim bolečino in najdem moč.
V vaši knjigi in tudi na vašem seznamu je tudi nekaj jugo glasbe. Kakšen pomen ima za vas?
Doris Kukovičič: Glasba, ki je še na tem mojem seznamu, je neposredno povezana z Maticem, bodisi sva jo skupaj poslušala ali pa je neposredno povezana z njegovo smrtjo in življenjem po njej. Gibonnijeva Nisi više moja bol in Dragojevićeva Moj lipi anđele sta dve skladbi, ki me zlomita in obenem napolnita z ljubeznijo. Nisi više moja bol pa je do potankosti povezana z mojimi čustvi. Do sleherne besede. Gibonnija tudi osebno, družinsko poznamo, in z Maticem sva bila na njegovem koncertu, ko je imel komaj osem let – takrat mi je v Križankah zaspal v naročju.
Zdi se, da sta imela z Maticem vsaj v nekaterih ozirih podoben okus za glasbo. Kakšen mislite, da bi bil njegov odziv na vaš seznam?
Doris Kukovičič: Zelo veliko izvajalcev, ki so bili Maticu všeč, so tudi meni. Med drugim sem opreko njega vzljubila tudi Post Malona, Eminema in še druge. On pa me je nekoč vprašal, če poznam Strah me da te volim od Hari Mata Hari in sem se mu samo nasmejala … glasba moje mladosti. Zanimivo mi je bilo, ker so fantej po treningu velikokrat poslušali glasbo, ob kateri sem tudi jaz sama odraščala. Nekoč, med kemoterapijami, pa je doma plesal na Billy Jean od Micheala Jacksona … Ja, veliko glasbe sva imela skupne, zato mislim, da bi se tudi na ta seznam odzval z odobravanjem.
»Veš, ugotovila sem, da zdaj veliko več gledam proti nebu,« ste zapisali v knjigi. Nebo in nebesa pa so tudi nekakšna rdeča nit vašega glasbenega seznama. Kako vam je povezovanje z naravo pomagalo pri izgubi?
Doris Kukovičič: Od vsega sem najraje na Pokljuki, kjer diham s polnimi pljuči, na smučanju v Dolomitih, kjer vsak zavoj naredim z mislimi nanj, ali pa na Cresu, v njegovem morju, kjer utapljam svoje solze, ko ga tako pogrešam, da me bolijo kosti. In kjer večkrat zakričim, da se moj glas utopi v vodi. Pozimi, ko pada sneg, pa pustim, da pada name in se raztaplja vame. Narava mi omogoča, da se z njim še bolj povežem.
Če bi morali izbrati samo eno pesem, ki bi jo lahko poslušali do konca življenja – katera bi bila?
Doris Kukovičič: Joj, zelo odvisno od čustvenega stanja, v katerem se nahajam, Ta trenutek bi rekla: Jaymes Young, Infinity.
Če bi morali izbrati samo eno pesem, ki bi se vrtela med branjem vašega dela – katera bi bila?
Doris Kukovičič: Malte Marten, Massage from the stars (1111 Hz).
Poslušajte tukaj: Beletrinin Spotify - Zvočne kazalke: Doris Kukovičič in Pisma Maticu
