V drugi knjigi Toneta Partljiča po motivih iz življenja koroškega pisatelja in komunističnega idealista Prežihovega Voranca spet srečamo na Strojni – z mejo za hrbtom in vsem, kar ljubi, na drugi strani. Za njim bo prišel kovček z rokopisom Doberdoba, ki ga pred izdajo čaka razburljiva usoda. Pričenja se dolgo obdobje ilegalnega življenja med Dunajem, Berlinom in Parizom, vedno z mislijo na Micko, hčerki in mater za Uršljo, z lažnim potnim listom v žepu. Na slavnem kongresu Kominterne v Moskvi seže v roko Stalinu, toda iluzija o idealni Rusiji počasi razpada. V Parizu postane Titova desna roka, vendar kmalu odkrije, da novi čas ni naklonjen starim komunistom. Vojna leta s taboriščno izkušnjo mu znova zlomijo dušo. Iz Mauthausna se vrne z besedami: »Sem videl, da je človek zver, o zvereh pa ne bom pisal ...« A vseeno ne neha pisati. Partljič s humorjem, občasno ironijo in toplino zaokroži romaneskni portret zavednega Korošca, ki pred prezgodnjim koncem svojega življenja še dočaka, da v Kotljah zasvetijo električne luči.
Tone Partljič (1940), v Mariboru rojeni pisatelj, je s pisanjem začel kot dvajsetletnik v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ustvarjal predvsem krajšo socialno prozo. Ko se je odpravil v mestni gledališki svet, pa je napisal okoli trideset uspešnih gledaliških komedij, nekatere (Ščuke pa ni, En dan resnic, Moj ata, socialistični kulak) so igrali po vsej Jugoslaviji. Za igro Moj ata, socialistični kulak je prejel Grumovo nagrado, za ves komedijski opus pa edini doslej Prešernovo nagrado za življenjsko delo – gotovo zasluženo, saj je najtežje nasmejati vedno malce žalostne in nekolikanj jezne Slovence. Nekaj navdiha je dobil tudi v času, ko je bil državni poslanec. Odkar je upokojen, piše obsežnejša prozna dela, najraje romane. Še vedno je poročen z Milko.
