Ni na voljo

Anatomija poezije: izbrani spisi Tarasa Kermaunerja o povojni slovenski poeziji

Taras Kermauner

Prelistaj knjigo

Zbirka:: Koda
Kategoriji:: Esejistika

Razprodane knjige
Ocena bralcev:

Trda vezava ni na voljo

Leto izida

2013

Št. strani

579

ISBN

978-961-242-898-3

29,00 €
E-knjiga

Leto izida

2013

Št. strani

579

ISBN

978-961-242-931-7

19,99 €

Taras Kermauner je od konca šestdesetih pa vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja posvetil vrsto izjemnih esejev in študij sodobni slovenski poeziji. Ta besedila so pogosto izhajala po revijah, številna ključna pa niso bila nikoli zbrana v zaokroženo knjigo, kar bi si v luči svojega daljnosežnega pomena za osvetljevanje in preizpraševanje poti širšega duhovnega konteksta slovenske poezije brez vsakega dvoma zaslužila. Kermauner s svojimi razmišljanji o poeziji ni bil odločilen le za literarno kritiko, marveč za celotno literarno vedo, ne nazadnje je šel v zgodovino kot kreator številnih kompleksnih oznak in poetoloških konceptov. Pesnik Ivo Svetina je v pričujoči knjigi izbral najpomembnejše, doslej »raztresene« Kermaunerjeve tekste o povojni slovenski poeziji. Izbor je pospremil z izčrpno in poglobljeno študijo, ki sintetizira Kermaunerjevo mišljenje o slovenski poeziji, predvsem pa tudi osvetljuje kontekst, v katerem so teksti, ki so nemalokrat do temeljev pretresali (in s tem soustvarjali) aktualno pesniško produkcijo, pravzaprav nastajali. Knjiga nudi edinstven uvid v pomen in premene slovenske povojne poezije, obenem pa jasno izrisuje miselni portret bržkone osrednjega premišljevalca slovenske poezije druge polovice 20. stoletja.

Taras Kermauner (1930 –2008) je bil literarni zgodovinar, filozof, esejist, kritik in dramaturg. Pisal je razprave o filmu, glasbi, slikarstvu, kulturi, politiki, filozofske razprave in razprave o književnosti, največ pa se je ukvarjal z literarno zgodovino in literarno teorijo. Z več kot sto knjigami je eden najplodovitejših slovenskih avtorjev.

Več o avtorju

Dobrih pet let je minilo od smrti Tarasa Kermaunerja, sociologa in filozofa kulture – kot je samega sebe opisal v enem od palimpsestov –, vrednost njegove misli pa se s časovne distance kaže v vedno novih izborih esejev. Anatomija poezije zajema petnajst besedil, ki so nastajala od 1960. do 1980. leta, in čeprav v njih obravnava najbolj prelomne zbirke ter pesnike tega obdobja (Zagoričnik, Zajc, Strniša, Novak, Rotar, Šalamun, Makarovič, Grafenauer, skupina OHO itn.), to naredi z zgodovinskim zamahom. Vseprepletajoča duhovna nit je razvoj pesništva na Slovenskem, pri čemer Kermauner mojstrsko razčlenjuje vsebinske kontekste, v primerjavah opusov išče poslednje robove ter pleza po strminah filozofije, le da bi se mu na vrhu razkril tlorisni pogled na krajino poezije, prve tvorke narodne kulture. Razočaranje nad »laicizacijo slovenske poezije« nastopi že v začetku sedemdesetih let, ko začneta moč in odzven pesništva postopno slabeti. (Žiga Valetič, Bukla)